| Napisal/a felicko, v četrtek, 11. jan. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Zaradi tebe
udejanjam to
česar do sedaj nisem,
v tebi je nekaj mojega
in v meni tvoje.
Ti si ta zaradi katere
pletem mrežo
okrog tvojih misli,
dokler v najinem kotu
postajam lik tvojih nitk.
Sliko tvojega lika
pribijem na zid spominov
in vse dokler bo zid stal
jo bom gledal.
Notranji glasovi postajajo klepetavi,
jezički tvojih zenic topli, najlepši.
V tebi vidim razlog inspiracije
za vse pesmi
namenjene tebi.
In če kdaj jočeš, je to moja solza.
Če poteče čez lica in naprej
jo spusti na zemljo,
naj iz nje požene kal
vsega kar obstaja.
Z roko v roki se sprehodiva,
pokažem ti vse izza ometa,
zelene, rjave, rdeče,
skrite in zaklenjene
miselne predalčke.
V njih posadi rože svojih želja,
v predalčke občutkov mojega vrta.
Naj cvetijo in osrečujejo.
Moj dom naj bo tvoj.
Bo edini.
A če se kdaj želiš v mislih odseliti
mi prišepni,
tišje od diha, nežno.
Tedaj bo vse belo, kot snežinke,
razumel bom.
Slika tvojega lika
naj nikoli ne izgine iz zidu spominov,
jo skrijem v tančico sreče,
da se ne razbije.
Nikoli.
Skrij jo še ti, prosim.
Si prva, ki jo vidim z vsem srcem,
tebi sem odprl vitrino srca,
ki jo vsi zaklepajo,
izgubljeni v strahu.
Skrij jo še ti...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (8) 
|
|
. 
