Napisal/a Starspawn, v nedelja, 05. dec. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Miren pomladni dan v mojih kamnih,
tresljaj iz ritma je preskočil obraze,
še vedno pojem mojo pesem na glas,
žvižgam v sneg in talim oblake.

Pronicam skozi plasti črne gline,
oblikujem jo in na poti raztegujem kožo,
z njo obvladujem težo in režem tesnobo,
letim ampak ne padam,sanjam in se odmikam,
vpijam kristale,jih zrcalim iz morja mrlièev ,
glina me tika,ona ne poje,
ona samo črno si plete misli svoje....

..zašepetala mi je da me ljubi.

Vetrnica je tiho obnemela,
jokala je nežno in težko,
nisem vedel da je žalostna
saj vem da nima niti oči niti ust,
nima niti srca da me čuti,
le v laseh čaka na veter,
kajti le on jo nežno ljubi.

Dokler on ne pride mislila bo name,vem,
saj jo od časa do časa s prsti nežno zavrtim.

Kamne sem odvrgel v reko,
naj si jih ona obdrži,
naj ona po turobni strugi,
okuša drobce mojih pomladnih dni.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)