Napisal/a svobodna, v nedelja, 14. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Odidejo naj mi misli,
pregnala bi vso žalost,
zbežala od neznanega sveta.

Smehljala se svoji senci.
Ona bi mene gledala,
kako tečem stran.

Jok bi prepoznala v njenih očeh?
V meni bi se pojavil razkol
najinih neločljivih misli.

Pogrešala bi najine podvige,
a na koncu ne bi imela moči,
da bi ti pogledala v oči.

Bi me sprejela?
Bi mi dovolila znova zaživeti?
Bi se znova spopadale s svetom?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Tomi, v 29-01-2007 10:43, 1. midve Namesto sence je tu lep prikaz notranjega soočanja s seboj s tisto resnico s katero se vsi vsaj enkrat soočimo in vidimo bedo svojih krivih podvigov, želj, ali hrepenenj po nemogočem.Ko umirimo svojo duhovno razrvanost, se vprašamo ali lahko nadaljujem sam s seboj to življenje, ko sem se spoznala kakšna sem v resnici. Sigurno se po tem dogodku nekaj premakne in pogled je drugačen, ker je izkušnja mnogo jača kot navadna izpoved pri duhovniku.Tema je enkratna in psihološko močna...