Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Osmega maja bo deset let odkar sva v zlatu prepletla poti. Ti si rekel da boš, jaz sem rekla da bom, te ljubila do konca in začetka večnosti. Ali še veš, ko sem ti rekla, da zjutraj ni sonca,
če se ne dotaknem tvojih dlani. In zvečer ni noči, če ne zaslišim kako so tvoji koraki zvezdam prižgali luči.
Devetega maja bo leto in pol odkar se vsak dan brez jutra prične. Zvečer se samo še stemni, ker ni več tvojih korakov, da bi zvezdam prižgali luči. Ostali so le še sivi dnevi, ko si, a kot da te ni.
Si le še hroma senca nekoga, ki je v mojem srcu prižigal luči. Gledam te, se sprašujem, si to res še ti? Ne vem več kaj naj, se sprašujem kaj zdaj, kako naj živim brez dotika tvojih dlani in brez glasu, ki tako ljubo zveni…
Začutiš moj strah in me pogledaš s temi sivo plavimi očmi, ki pravijo, da si še ti, da boš vedno bo samo ti in se me božal z očmi. Pa čeprav najinih juter in sprehodov do zvezd nikoli več ne bo, bova ostala ti in jaz, in življenje se bo že nekako izšlo.
Le zate in zame … izšlo… nekako……
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
