Napisal/a svobodna, v sreda, 17. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Grenko se moja čustva predajajo,
spominu tvojih lepih besed
in zvoku pomladi, brez le teh.
Življenje ni preneslo njih izdajo.

Zazrdi se mi globoko v oči,
ne pozabi koščkov njih doživetij.
Ponovno me spremi v jutra vročih poletij,
trpeče po njih mi srce hrepeni.

Le kje si ti, le kje sva oba?
Prepad ustvarjen za naju živi,
dokler vse, kar sva bila ne posivi...
Nisem iskala za naju besede svoboda.

Odšla so leta, zapihal je veter,
a jaz še vedno tu sedim
in čakam, čakam dišeči tobačni dim.
Odnesle so te sanje, zapustil si me, Peter.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 18-01-2007 16:37, 1. kje sva oba? Grenko se moja čustva predajajo,  spominu tvojih lepih besed  in zvoku pomladi, brez le teh.  Življenje ni preneslo njih izdajo.    Mislim, da pesem napisana pod bremenom custev razocaranja in ze v prvi kitici je prevec odvecnih besed. Spakica_ vem, da znas neprimerno boljse in zelo dobro...     lp, ajda      Objavil/a Tomi, v 03-02-2007 17:10, 2. kje sva oba Peter je svoje pri tebi koliko se je dalo napravil in ravno tako si ti njega koliko si mogla oblikovala, a življenje od vaju zahteva nove situacije v katerih se morata najti vsak zase, ker le tako lahko vajina notranjost doživi novo odgrnitev zavese zakritih skrivnosti, ki jih morata vsak zase še razrešiti.Imaš srečo, da lahko v enem življenju spremeniš okolje in si v njem najdeš nove izzive, katere boš znala izkoristiti svoji duši vprid. Zato pišeš pesmi, ker preko njih opozarjaš na svoje srce, še polno skrivnosti za katere moraš najti izhod iz sebe.Si prepolna nepoznanega v sebi in situacije ti bodo odkrile kako močno in plemenito dejavnost v sebi še nosiš, a moraš jih izluščiti tako kot restavrator čisti staro osmojeno sliko, tako mi ljudje za časa življenja očiščujemo svojo bit, svoj karakter, se osvobajamo balasta iz preteklih življenj in preteklega časa.