Napisal/a Tomi, v četrtek, 18. jan. 07 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Človek ti, izgubljen sam v sebi,
ker nočeš videti v srcu - njega,
medlo svetli in te obujeva,
da bi začutil vendarle enkrat,
celoto vsega.
Oddaljen v ničnosti od božjih misli
daleč si v prekletstvu svoje veličine,
pleteš večno mesto si obstanka,
tam, kjer niti kost ne ohrani si beline.
O ti zemlja, ki mati si telesa
prevzela duši si pomen in domovanje,
a vest zaslepljena, čeravno mogočnejša,
v svoji notranji globini smrt si seje.
Vendar svetloba božja neuničljiva
dopušča duši, da se le osvesti,
enkrat spregledala bo sij prekletstva
in šla po poti svoje tihe vesti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|