Napisal/a Kvazimodo, v petek, 19. jan. 07 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Vso noč sem izganjal duhove.
Tiste s smehom v papirnati vrečki,
tiste s protezo v modrem lončku,
tiste z nočno posodo pod posteljo
in tiste, ki ti prižigajo svečo.
Režijo se z zbledelih slik,
posmehujejo iz prašnih knjig,
ter strašijo po podstrešju hiše
z odpadlo hišno številko
in predpražnikom,
ki ga ne povoha niti pes
ali izgubljeno pismo.
Vso noč sem izganjal strahove.
V tesnobi pričakovanja
postajajo koraki vse krajši
in plamen za vekomaj ugaša.
V podobah iz preteklosti,
v krikih sedanjosti,
v izdihljajih prihodnosti,
mineva vsa neminljivost.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (6)
|
|