Napisal/a mah, v nedelja, 21. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Luna čez nebo
le čudno krivo črto vleče
temno bo telo
razkrila za zavetje sreče

trave so  zaspale
in polegle za nasmeh sijoč
si pojejo dobrave
naj topla  bo poslednja noč

veter je slepoti
z  žarom v  očeh  zbežal
kožo vzel pohoti
z gorečimi dotiki se predal

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Tomi, v 24-01-2007 06:40, 1. ... Elegija miru se me je dotaknila,ko je utihnil zadnji stih iz tvoj'ga zlat'ga vira.Lep prispevek za tiste, ki so čuteči.   Objavil/a mah, v 24-01-2007 07:58, 2. Luna... Tomi, ta osvetljeni del Lune, ta črta… mi je najbolj magična. ker daje slutit velik del sebe. kot ljudje. pokažemo samo črtico sebe, še to drugi včasih ukrivijo v nekaj drugega… a če dovolimo vsaj slutiti naše srce, ki nam bije... ta pridih toplote lahko osreči marsikoga. a za to potrebujemo oči in dotike. lahko tudi bežne ali pa orng objeme. in mir, res... takrat se umiri VSE.  hvala, da razumeš to, kar sem hotela zakričati (ne samo povedati).  lepo bodi.