Napisal/a Shaolin, v ponedeljek, 22. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Sem le trenutek, kakor kaplja časa.
Vsakdanjost, jutro, dan in noč nečesa.
Ranljivo plah in v prihodnost zroč,
le veja drobna silnega drevesa.

V prihodnost negotovo zrem dvomeče.
Sprašujem se - kaj mi bo jutro, dan, večer?
Zaližem rane stare si, ko že skeleče
se nove odpirajo v ta moj nemir...

Za koga sem? Čemu? Zakaj? In kdo?
Sem le podoba znana iz zrcala?
Sem to,kar drugi rekli so da sem?
Sem le nekoga redka nepravična hvala?

Sem morda dež takrat, ko mi na okno trka
kaplja za kapljo sivega neba?
Sem morda pesnik le takrat,
ko črka doplete s črko se v verz srca?
            - - - - - -

Sem le trenutek, vem, na bedni blatni poti
brez kažipotov, velikih križišč.
Trenutek, bivajoč v večni zmoti
iščoć nekoč v mladosti sreće blišč.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)