Napisal/a Shaolin, v ponedeljek, 22. jan. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Navlaka iz besed. Nisem ujet
kot mislil sem s početka.
Ko stihi brez presledka rojevani,
rojeni, poslani v svet in spet zgubljeni
mi merili so noč in dan.
Zunaj je svet. Tak čisto pravi.
V meglo ovit in s soncem obsijan.
Kjer rosa bisere srebri po travi
in bel oblak hiti od vetra gnan.
Ne list, ki čaka, da ga stih popiše,
ne želje moč izpeti se v sonet;
drugačne pesmi mi življenje piše.
Drugače moral znati bi živet.
Ko maj vzcvetel bo, morda že april
natrosi mi spominčic v naročje,
tedaj bom sedel pod neba obok
in z njim vpijal se v to sozvočje.
Z roko pobožal bom kopneč oblak
Razkuštral brezi bom zeleno krošnjo
Tenko prisluhnil zrelim travam v mrak,
ko zaihtele bodo mi pred prvo košnjo.
In vem, saj vem, četudi bi se trudil,
da ubežal pesmi bi, bi stih me poiskal;
osamljen stih - in bi se čudil
kod hodil sem ves sam in ves sanjav.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|