Napisal/a svobodna, v ponedeljek, 22. jan. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Iz ust ne pritečejo besede,
ne srce, ne možgani
ne vedo in poznajo
pravih zvez,
ki bi se zlile v eno,
v izgledu širše oblike.

Ne tečem
in besede mi ostajajo na konici jezika.
Ne, papir jih ne bo dobil.
Ne znam poiskati svoje slike
na dosegu zaprašene police.

Tam leži, v zaprašenem kupu.
In čaka name, čaka.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Tomi, v 30-01-2007 08:30, 1. čaka Nekaj čutim, nekaj vem, a ne vem kako naj to iznesem iz svoje notranje celine, ki se obnaša tako svojstveno in nedostopno. Imam osnutek, ki se kot megla razblini v meni in me preplavi z jezo, ker je moja osredotočenost na tako majavem osloncu.Mogoče je misel še nedozorela in se noče iztrgati iz gnezda porajanj ali pa sem še sam v celoti na poti k tisti resnici, ki se oblikuje nekje nad menoj in čaka da bom sposoben sprejeti jo vase.Vsak pri sebi najbolj ve, kje je na tej poti.