Napisal/a Turi, v sreda, 24. jan. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ničesar več se ne spomnim. Zato sem sklenil, da danes ne bom napisal niti vrstice več. Ura je pozna, zunaj je noč, mogoče celo sneži. Pogovarjam se z luno in čakam na boljši veter. Smešno kaj, glasba mi obliva telo, in, kot že rečeno, ničesar več ne bom napisal.
Niti vrstice več ne bom posvetil tej pesmi, ki to ni. Niti besede več ne bom dodal k tej antipoetični stvaritvi. Niti za en samcat trenutek se ne bom več ustavljal ob mislih, ki se zaletavajo druga ob drugo. Niti delčka trenutka ne bom več namenil tavanju pa esencah. Pa kaj vendar mislite, da bi kdo lahko napisal kaj pametnega tako pozno? Resnično dvomim. In ne mislim zgubljati besed za globalni kaos, ki vlada svetu. In ne bom dolgovezil o smislu bivanja-izberite ga sami. Niti ne bom trošil besed za vprašanja o človekovi svobodi. Pa kaj vam je? Svoboda in kapitalizem, joj, joj, kakšne misli, lepo vas prosim. Ma niti se mi ne ljubi ukvarjat z vprašanji o etiki in morali danes. Tako ali tako imam nostalgijo po časih, ki se jih nisem dotaknil niti z enim čutom. Tako ali tako izgubljamo tisto, česar nismo nikoli imeli. In ne, nihče me ne bo prisilil v to, da govorim tako kot družba pričakuje. Na poti me vendar čaka nešteto luči. In nešteto esenc. In nešteto omam. Ah, saj res, te pesmi niste prebrali, ker je nisem napisal. Res.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7)
|
|