Napisal/a svobodna, v ponedeljek, 05. feb. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Le nekaj dni mi je bilo
Ko sem že zrlo v nebo.
Njegove lepote, njih barve.
Prepoznala vse barve narave.

Ročice stegovala za svetom,
Začudeno sprejemala čutila.
Vse stvari niso ušle mojim pogledom.
Takrat sem še mamino mleko pila.

Ko veliko stopam po svetu,
Se mi zdi, da vse smrdi po dreku.
Še vedno se v nebo zazrem,
Vendar moj pogled postal je leden.

Lepote in barve mi dajejo trpljenje,
Ko upanje v meni umira,
Da kdaj bom gledala sončnic zorenje,
S spominom na leta, ko sem spoznavala čutila.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Tomi, v 06-02-2007 07:16, 1. včeraj in danes Pisal sem včasih o petih čutilih, ki so neke vrsta senzorji človeških odnsov do sveta in če jih uporabljaš v preveliki meri za okolje, se sam izgubiš v njem in težko najdeš sebe.