Napisal/a Primož, v sobota, 10. feb. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Smrtno Življenje Skozi Lepoto
Dih Vetra
Stolp
Ljubezen
SeStav
v Ovalni Kanti
Danes
Spiralno Dno Čaše
Še en Lik
Rad ...
Načet Začetek
Smrtno Življenje Skozi Lepoto
Življenje hiti,tako kot igla v koži,
skozi njo kri.
Počasi,
s hitrim ustavljanjem se izpraznjuješ
v eproveto sveto.
Ni več tako rdeče,
ratuje siveče,
Medtem ko te ogenj
brezboleče peče.
Postaneš zgorjen papir,
lahki nepopisan.
Dol v noč.
Nekoč skozi tisočletja,
otalim tudi izbrisan.
Drevo.Življensko.
Drevo vašega življenja.
Vseh vaših preteklosti,
skozi katere ste odšli,
da ste postali vi,
je v svetu.
Vse kar z vami teče kozmične,
samomorilske, preskokajoče kroge
in še to samo lepote.
Dih Vetra
Beži.
Veter s vprašanji, odpihne ga, vdihne se.
Korenine se zarastejo vanj.
Korenine ničesar prepletajo stvaritev zanj.
Pripovedke praznega zraka,
Drži se jih polnovotla vdolbina,
vsebina ljudstva starega.
Kamen se razstavi, postavi se, sestavi.
Moč minulega minevanja črpa hitrost
sesutega vetra, oprimajočega,
bujno cvetočega.
Leta preteklosti ujeta kamor koli,
preteklost zajeta v pohabljeni areni.
List odpne se,
z užitkom na tleh zgine,zgnije.
Vozlasto si začrta pot s soncem,
dežjem,
nočjo,
z vojno.
Umre
Stolp
Stolp,razpotegnjen skozi korenine
samega sebe.
Stari štrcelj, s krošnjo brez listja
vgreznjeno v zemljo.
Hodi,brez premikanja svojih udov,
brez trenja migatajočih tonov.
Pada in raste, upogljivi del bolanega
sebe.
Misli so kot glisti prepleteni v dve
bistvi.
Eno nasprotuje, drugo kljubuje brez
kakršne točne obljube.
Ljubezen
je najprimernejša, je pomembnejša
od vsega tega ponosnega sranja,
je za potenčni poljub sladkejša.
Razmišljam in jo zapuščam,
vrača se s čustvenim buškam.
Ljubezen in ego sta skregana,
bavčeta vsak pred svojim kuškom.
Živimo jo na tak način,
kot nam kaže simbolni ideal,
recimo spomin.
Ni vsak prav ali narobe,
nepravilen ali pravilen,
pravzaprav je ravno tako,
kot, da zaspim.
SeStav
Sovražim te, ubijam tvoj smisel,
tvojo zamisel,tvojo glavo.
Preveč si lepa, bodi mi grda,
že sama misel nate, te strga.
Bojim se tvojega življenja,
tebe,
zaradi dejstva, ker si okrogla,
kot kotač,
ki je z njem ubila tvojega je sina.
Mene si rodila, človeka hudiča,
si lahko še večja krivica.
Mene si rodil, sestavil, v vedni
nič.
Bodem nič, a čutim tvoj dolgi,
ki spreobrne me iz nič v udaren,
škrtajoče bliski bič.
Čutim kratki krik v mene,
raztrgat hočeš sestav
breztelesnodušne zlitine
iz oblike.
Če so tudi zapackane slike v
obrazne oblike zabubano,
notri skrivnostno zavite.
Zemlja, iz tvojega tebe,
nam iz ponujenih rok podarjaš
mehkobno zaprijemljivo,
zakaj ne,
zakaj tako zelo dotaknjene oči.
Te lete.
Človek sem rojen, pridobljen,
še vedno v bitko s teboj rinem.
Upam da tebe tako srečno,
požrešno zaužijem.
v Ovalni Kanti
Celota opobužanih,
pokončno izpraznjenih.
Tudi tistih lepih,močnih
in krepkih.
Celota je iztekla, izlila po tleh,
notri v smeteh.
Notri je skrajno prostorsko,
vsevsebinsko toplo,
skrajno sladko,
trpko grenko,
nikoli totalno izpraznjeno in
potencialno krhko.
Večkrat ustvari se tečnoba
živčno naraščajoča,
neprilagajoče obstranska,
iztekajoča sebi v prid,
tekoča.
Če brcneš, več vidiš, več veš,
ko se buliš v smeteh.
Ko se vidiš v smeteh,
se počutiš preveč
odveč.
Danes
Včeraj si me poznala.
Danes si me zgrešila.
Bil sem ubita misel,
ki se te je bala.
Zbežala sva v svetovno
higieno najinega časa.
Spiralno Dno Čaše
Ne ni res zame resnično.
Zame je fiksno v ničlo.
Neskončna ničla
se bo izničila?
Zarote.
Kovanje zarot v prostornino
ničle.
Posmehovanje.
Vem posmehuješ se ljudem,
takšnim, kot sem jaz,
si radi domišljamo preteklost
in prihodnost,
skozi vse naše neskončne
čaše z dnom globokim
je dvom.
Mislim,samo nisem siguren,
vem samo, da bi bil noter
siguren.
Spiralno obračanje,
mečkanje,
sprehajanje,
vedno pospešajoče,
navdušajoče za teke
skozi dolge proge
ravne enoličnosti.
Zamere, začenjam sovražit
do dna čaše.
Daj razveži me.
Misli so trde,
zasušene na dnu čaše.
Še en Lik
Bedak.
hodeča, mrtvo življenska
zmiksana spaka.
S pomanjkanjem domišljije
za obleke.
Morečimi pogledi za ostale
zavite, razpadajoče srečke.
Ritoliznik, zrezan jezik,
še en nesestavljen del
praznega organa,
je vsaj za tvojo lakasto,
straniščno školjko
sprejemljiva hrana.
Zmlet v čas,
prej,kasnej,zdaj
je zveriženo v zdaj.
Bolha, na truplu.
Zastruplja.
Je svoj koščeni obstoj.
Bruha na živi telesni roj.
Rad ...
veš
svet
si
ti.
edino.
je to preveč?
ni sonce?saj ni dež?
Načet Začetek
Lep dan se odpira za nočjo
Sova zaspi, miš se prebudi,
Sonce zasveti, Luna se odlepi
Ceste so polne važnih ljudi,
važnih poti
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|