Na pločniku pred tovarno usnja,
sezidam iz teles teh živih bitij,
v mokrem deževnem jutru,
svoj občutek medlega življenja.

Čakajoči skupek celic,
pred vrati sive stavbe,
čaka na začetek dela,
na trpljenje za obstoj.

Že stavbe jokajo nad temi –
nad temi ubožčki, ki prihajajo v njih
nad temi ubožčki, ki doma jih čaka žena
nad temi, katerih je edina še svoboda smrt.

A kaj je s tabo moj prijatelj?
In kdo si ti, ki se zavedaš kaj si?
Kdo tebe čaka, kdo tebe hoče?
Še smrt se te izogne, če zve da ljubiš…

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---