Napisal/a Shaolin, v četrtek, 15. feb. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Iz tkanja se rodi beseda.
Topla, kakor dlan dekleta,
ki skoz kodre raziskuje.
V očeh preberem sanje.
V njih sva jaz in tudi ti.
Nežno se pogrezam vanje.
Čas obstane.
Ne miruje
samo misel moja, ko se
nežno te dotaknem. Snujem
želje neprebrane in ti zame
venec spletaš.
Vanj plavic
nebeške barve,. klasov žit
in lilij belo...
Kakor dih se me oviješ.
Kaj, le kaj v naročju kriješ?
Kaj je v meni koprnelo,
ko na prsih mi šepečeš,
ko z dlanjo drsim v to svilo
tvojih kodrov razpuščenih.
Še predobro se zavedam,
da bo tudi to minilo...
In zato se stisni k meni.
Naj postaneva zdaj eno.
Dajem se ti, prosim, vzemi!
Objemi upanje izgubljeno.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|