Tkala je deklica tistega toplega sončnega popoldneva, ob prozorni visoki deroči reki, v hladni senci vrbe žalujke , tenko belo blago.
Z nežno spretnimi rokami je vrtela niti V katerih se je lesketal prijazni žarek sreče, nasmeh življenja odsev njenega sijočega obraza. Kot droben brezskrben vrabček, si je čisto tiho, pa vendar z vso radostjo, prepevala pesmico.
Pesmico , ki so ji v skriti tišini prisluhnile travniške bilke. Bilke, ki so jo obdajale, ter se zibale v sapici njenega prešernega duha.
V harmoniji trenutka so se za hip zaustavili plesoče igrivi prsti Rahlo se je napel beli vrat In v daljavi je zaslutila visoko letečega plemenitega orla.
Plul je s široko razpetimi krili, Kot da se zemlja dotika neba. Rezal je veter z najčistejšo ostrino Kot najnežnejša sulica prostosti.
Ujela sta se njuna pogleda. Zatrepetala je. In presenečeno drhteči prsti So se prijazno zmedeni vrnili k delu. Še bolj je zasijal njen pogled. Še srečnejši je bil njen nasmeh. Še enkrat je privzdignila glavo v nebo Ne v slovo In v belo blago je vtkala srebrno nitko. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|