Modrost, ki je bila, mi je splahnela.
Vrline s katerimi si me hvalila,
sreča, katero sva z' resnice pila,
vsaj pri meni, kot prihodnost, je zbledela.

Znova je, kot vedno mi, ljubezni roža ovenela,
ne vem sploh, le zakaj, si v začetku z upom jo zalila.
in da sanjam – zakaj si dopustila?
Dopustila, da želja v meni je zorela.

Ko tolikokrat sem življenje svoje si preklel,
zakaj še moram tokrat kleti?
Že zdavnaj v duhu – znotraj sem strohnel

in moral upe vse si svoje streti
in nad dejanjem tvojim sem ostrmel,
da znova si želim rešitve – umreti!

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)

---