| Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v ponedeljek, 19. feb. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
V poltemi je ležalo
potno telo, ki ga je
pokrivalo sijoče
nabodalo ljubezni.
Požiralka ognja je
bila tik pred novo
predstavo vodometa.
*
Potegni ruleto čez sonce,
ki kaže ti rožo na polici.
Potegni odejo čez glavo,
ki sončne oblike si riše.
Potegni z dlanjo čez oči,
ki lesketa žarke njegove.
Potegni se v svojo temo,
ki že sanja sončno pego.
*
Prislonim uho na mrzlo,razdevičeno in nemo skalo, ki deluje mrtvo.
Dokler ne zaspim, se
zdi kot vržen obliž,
hladnega, venomer tujega.
Potem se prozorna reka
spreminja v zmeraj bolj
gosto in slastno smetano.
Celo telo je uho nečesa,
kar je izvir in hkrati izliv
slapu, ki nikdar ne preneha
pronicati v opno skorje,
ki je ne more prekriti mah.
Takrat je vsak oblak lebdenje,
kot indijanski poljub nebu
in ti me dvigaš tudi ko ne spim.
Skala pa čeblja, še kako živa!
Ni mrtve stvari v iskrečih očeh!
*
Lepa si, kot je lepa tvoja koža.
Moja si, ko te gledam in te ljubim.
Svetiš se pod mojimi krili poljuba,
lebdiš nad vsemi, ko te nosim skozi
čas in sobane svoje nebrzdane želje.
Nežna si, kot perje, ki v krogu pleše
in se komajda dotika mojega moškega,
čvrstega, padajočega, zlomljenega krila.
Potiskal bom narahlo proti plitvi vodi,
začutila boš toploto, mehkobo posipa mivke.
In naravno, kot se drstijo ribe, bova le
midva ustvarila mehurčke zraka, ki bodo
med mojim in tvojim telesom dihali hitreje.
*
Nedolžna, bela in v sebi
meglena, odpeta, snežna čipka.
Čvrsto stoji na oblaku sanj,
ki združeno pomešajo barve še
njenemu obrazu, ko si je rekla...
ko mu bo rekla... svoj bombažni,
puhasti in nič kosmati, večni DA!
Da, zanjo je lovil zlate kaplje,
zajel mavrico in stekel v belo
mlečno cesto, kot neustrašen duh,
ki se prikrade v vsako špranjo,
lino in odvod neskončnih Okeanov,
ki jih je zajela, stisnila v
lastni veter, zažema z nogami jez.
*
Jupiter bi postal zvezda,
če ne bi tvoje pol Lune,
Soncu mene dajalo vse,
še tisto rdečo pego, ki
kot mesojedka noče dol,
čeprav je nepredvidljiva,
a tako prepolna vsega, še
toplote izpod ploščatih,
kosmatih, razburkanih valov.
Ko se zlepita, progasto
izgineta, največji nočni
čar, boj rebrače za roleto.
*
Zemlja me je lepila nase,
krčeviti prsti so polnili
nohte z drobci vonja nate.
Junij je bil nenavadno vroč.
Obleka je menjala lastnika,
golo telo je obležalo čisto,
svetleče in ob vodi tako sveže.
Labod je deloval spokojno,
ko je odnašal črno senco
preteklosti v ter brezumja,
ki ga je zamenjal za toplejše
barve ljubezni, vstajalo je telo.
*
Samo včasih pokažem korenine,
samo enkrat zlepim korenine,
samo izjemoma srkam tuj sok,
da postane deblo ob mojem
zvito in prislonjeno, napojeno.
Potem te potegnem v veje,
z lasmi ti spletem gnezdo
in kot sraka odganjam vse,
s krikom parjenja zadovoljne
samice, ki bo kazala svetu
dve ptici, ki delata kroge
nad koreninami in jih čuvata,
kot mati čuva v očesu dete.
In lebdi ta nevidni svet,
brez okruškov, zapeljan v
zadovoljstvo dveh, ki ljubita.
*
Rada nastopam v vlogah,
ki mi jih pišeš, podajaš
mehke obliznjene ustnice.
Svetloba poželjivih oči
so deske na katerih sedim,
se pretegujem in hodim
po hodnikih raziskovanja.
Ko padajo zastori, jih
znova dvigaš in prisloniš
stol, da skozi prečke
mehkega lesa, topim reko
sebe in kličem, kot Noe
na ladji... Želim svoj par!
Hočem še in še, neumorno.
*
In jaz poljubljam tvoja
ušesa, da slina steče do
srca, do tja, kjer ni
obžalovanja. Saj reka
iskrenosti se zajezi,
buči v ritmu odobravanja,
vretje pljuska preko oči,
ki zanetile so ta naval
strasti. Dopustile so
poplavo preko vseh polj,
moje in tvoje zavednosti,
da v grotesknosti rdečijo
lica, prave in edine sreče.
Ni treba kazati svetu globin,
kadar ne razume poante potopa,
ko le šepetaje skrije dve reki
na poti do lastnega pogleda morja.
*
Prva violina zareže meso,
kot konica nabreklega
rdečega feferona, skeli.
Solza, ki se utrne pod
razjasnjenim nebom obrvi,
polzi do ustnic in na
zagorele prsi, ki jih
ljubkujejo strune nimfe,
čvrste blazinice navdiha.
Ko se me popolnoma okleneš,
glasba za trenutek kloni molku,
solza se posuši, okolica je
neslišna, igra tišina dveh,
čarobna, še kako osebna kantata.
*
Kadar v nebo štrlijo
suhe veje, ne misli si,
da nekoč niso obrodile.
In ko se kopasti oblak
spusti do korenin moči,
znova bodo nanj očarano
sedale zmagovalne ptice,
ki bodo navdahnile cvetove,
da bodo v šopih barvne radosti
gnale svoj glas složno k višku,
k soncu in bogu, molile bodo
že s tem, da bodo vzklikale
na glas... prosim in hvala!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
