| Napisal/a Shaolin, v petek, 23. feb. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ujel se je žarek v tvoje oči,
ko tiho strmela si vame.
V nemirnih pogledih nebeško iskri,
v očeh, ki najlepše so zame.
Ukradel bi ga, kot droben spomin
in varno ga skril v zavetje.
Tako pa ves plah v te oči le strmim,
v njih iščem pomlad in poletje.
»Se spomniš?« te vprašam, »kako
sva nekoč ob bregu jezera slonela?«
V teh istih očeh, ki jih gledam sedaj
je zvezda ob zvezdi žarela.
»Ne, motiš se, motiš,« mi odgovoriš.
»Ni žarek se skril mi v pogledu.
In zvezde takrat, ko si vame strmel
bile so visoko na nebu.
Bilo je hladno. In prižela sem se
na prsi te tvoje kipeče
Objeta do zore ljubila sva se,
pojila ob vrelcu se sreče.«
----------------------------
Spet noč je prignal nov jesenski večer.
Jezero v temi se izgublja...
Le trsje ob bregu. In ptice skovik.
Kdo zdaj mi ljubezen poljublja?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
