Napisal/a APOLOGIJA, v sobota, 24. feb. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zrem v človeka, ki se temni noči
v bran postavi.
Ne razumem, zakaj tako pogoltno
nikoli sonca se ne brani.

Iz oči svetloba, neprekrita
mu vznesena sije.
Ne razume, zakaj v drugih
nikoli zaznati ni je.

A jaz vem, da svetloba
svojo igro snuje.
Za zaveso,
ki avtorske pravice ji rešuje.

Pa tudi teme temna
ni brez svetle te svetlobe
in kaj kmalu izgubi
pridih resnobe.

In končno...

Pogled na besedah izrečenih mi zastane.
Njegovih hladnih.
Zdi se, da svetloba vsa,
ki jo premore v
bližino njih sama ne zmore.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)