Napisal/a tajci, v petek, 02. mar. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko čez mnogo let
bom vse to brala,
kar tebi sem posvetila,
tebi poklonila,
bom zopet zajokala;
da sem te ljubila,
a te zaradi let izgubila.

Ne bom te klicala,
da bi te vprašala
kako se imaš lepo;
preveč bi bolelo,
če odgovoril bi mi,
da si srečen z njo,
da ljubiš jo močno.
Rana spet bi krvavela,
jaz bi trpela-
tega ne želim,
ker bi bilo prehudo,
pozabiti vse to,
le spomini bodo ostali,
da nekoč je bil nekdo,
ki ukradel mi je srce,
da ljubila sem ga močno,
a izvedel nikoli ne bo,
kako prizadel ga je zelo.
Mogoče boš takrat spoznal,
mogoče tudi to boš bral,
lahko,da ti bo žal-
toda prepozno bo,
popraviti napako to.
Boš samo spomin,
ki je zbledel,
sanje pozabljene,
rane zaceljene,
na mojem licu pa nasmeh.
To bo moja zmaga,
nikoli se ne vdam,
nikoli ne predam.
To je slovo,
prijatelju,prijateljstvu,
ki naj bi bilo večno,
a žal ne bo tako.
Oprosti mi,
a jaz nisem ti,
vedno samo sedim in čakam
kdaj tebi do pogovora bo.
Ne hvala!
Ne igra se s prijatelji tako,
če želim te pozabiti,
moram čimprej to storiti.
Joče naj mi srce,
moja duša ranjena je,
najine poti nazaj več ni.
Spet nekoč posijalo sonce bo,
v mojo dušo ranjeno.
Če nekoč se zgodi
in se srečajo najine poti-
ne bom zbežala,
ponosno ti bom roko podala.
Samo zgodba se ne bo ponovila,
bo samo stisk dlani
in spomin,da nekoč
si poznal osebo to,
ki krajšala ti je puste
in dolgočasne dni.
Še enkrat za vse hvala ti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)