Med dva ognja sem razpeta
ne tu ne tam do konca izživeta
ne noč in ne dan
ne resnica, ne san
sema sama s seboj
...

jaz ljubo kličem lubči
včasih kar lubčika
a le kadar je pridna
in rada me ima

...

Slikovita pokrajina prežema moj duh; ujet v bistvo časa. Ne zmorem več lastne bolečine, ki duši moj ponos in mi krade energijo.

Ne gre.
Ne gre.
Ne gre.
Za čas življenja
prepoznati pravo
domoljubno čustvo.
Ne gre.
Beri dalje...

Dviga se pomlad na polja,
Vonji bezga že cvetijo,
Vesno je zajela volja,
Reče Velesu: ''Adijo!''

Iluzije v glavi, iluzije v očeh
misli v oblakih, življenje na tleh
Spomini prestari, ideje premlade,
vsak vdih ...

Ko prisvojim si
eno malo srce
sem sebičen.
Samo to.

Vsak dan posebej me zavržeš
kot neplodno misel,
vsak dan me izklopiš in zapustiš,
jaz pa kot genska okvara,
kamorkoli se obrneš...

Konstituente bivajočega,
aporije in pojmi,
transcendentalije,
singularnost in bitna počela,
prigodnost ali kontingenc...

Htjela sam te
samo naći,
ali nisi tu.
Uvijek bježiš,
jadan lutaš,
ko u bolnom snu.