Napisal/a Dark Angel, v petek, 02. mar. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Segam po silhueti časa, ki skozi prste mi polzi,
minute stapljajo se v mesečini, ki le bledo še gori,
brezčasnost pa v duši moji, oklepa preteklih se strasti.
Viharji prinašajo le dež in osivijo to nebo,
zemlja neštetokrat premočena, zavita v meglo,
težko je verjeti, da kdaj še sonce sijalo bo.
Upanja ni več, da dež opral bo bolečino,
da veter bo zbistril nebo in odnesel to sivino,
jesen je in čas izgubil je občutek za milino.
Zima pogasila vse poletne je plamene,
zavija hlad in v duši brsti žalosti zdaj seme,
v snegu so sledi ostale in besede neiskrene.
Pomlad oblekla je naravo in kopni vsa belina,
drevesa spet šumijo, a zakaj ostaja ta praznina,
občutek, ki ne mine kot na koži brazgotina.
Je prišlo poletje in z njim sonce, cvetje,
prineslo ni miline, le zgolj ptičje petje,
čas kaplja minute v meni pa ne ustavi se to vretje...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|