Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 

Prazna mladost (pesnitev) Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a sasojanjac, v sobota, 03. mar. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Nebrzdan smeh iz prazne, opustošene prerije, samotne dežele,
pozabljeno ne izrisane na natančnem, uradnem, geografskem zemljevidu
prekrasnega, nagega telesa.

 

Prvič v mojem nenavadnem življenju se mi zdi, da neustavljivo izgubljam lastno srce, suptilno čutim kako pada v pošasten, grozljiv prepad, neko praznino, žalost, utaplja se v strupeni želji, biti eno z mamljivo, magnetno praznino.

V skrajnem brezupu mučeniško poizkušam narediti
pajčevinasto mrežo na hladnem dnu novodobnega brezna.

Prepričujem se, da bo mesnata mreža mehko ublažila osamljenemu srcu usoden padec, ...

razčetverim se.

Vložim veliko krvavega, potnega truda
v postavljanje absolutne, perfektne varovalne mreže.

Orkestralni zvok mrtve opere se fiziološko združi v eno z rezkim, ostrim, neprijetnim zvokom padanja.

Združena izgledata božansko, kot da sta biološko, logično nerazdružljiva elementa, ki po zakonu racionalnosti pripadata zavedno skupaj.

Prazen predmet/srce
se mi ne prezirljivo bliža,
nestrpno čakam v svoji razkosano, mrežnati obliki,
da me zadane.

Gledam v nebo ter molim ...

S težavo kontroliram sebe,
svoje gibanje, nečloveško pozicijo
v mrežastem položaju.

Vse me neverjetno boli
od dolgega stanja na enem mestu
se neznansko utrudim,
noge pričnejo se mi
poplesavajoče tresti,
zato nasilno pribijem jih
na hladna tla z zarjavelimi,
izkušenimi žeblji
ter nato še zavežem okoli sebe
železno vrv s simetrično
razporejenimi bodicami,
ki tako mi dajo,
zadovoljivo stabilnost.

Gledam v čisto nebo, kako se spreminja, stara, dobiva vizualno neprijetne gubice, izgublja tisto ljubečo nežnost, izgublja ob enem tudi tisto jutranjo, lahkotno svežino; temni se, po celotnem obrazu zrastejo naenkrat visoki kupčki sestavljeni iz nakopičenega prahu in saj, telo oddaja smrad po strupenem dimu;
zato moleče čakam, da pade name težak, smrten meteor, tako da ne bom priča uničenju neba.

Radioaktivni, nuklearni metki režejo, maličijo čist zrak, topijo branike mej življenja, ubijajo željo, možnost po preživetju - vsakomur.

V dolg usnjen plašč,
elegantno oblečen mož brez obraza,
polni slastne igle s tekočino,
ki v sebi skriva pomirilo, mir, omamo,
katera vodi v realen svet.

Pred samim rojstvom se vsem osebkom brizga koristna tekočina,
prevzame absolutno kontrolo
nad lahko upravljivim DNK,
čisto iz toplega,
varnega stališča rutine
opravičuje svoja dejanja.

Nitke na rokah, ostri mikročip integriran v možganih, lastnega razmišljanja več ni.

Parni hlapi
brezumno dvigajo se nad mano,
kot nekakšna varovalka, v koristni funkciji dajanja brezskrbnega občutka,
pred padcem srca.

Obscurni odsev
lastne nervozne neučakanosti
sprevrže v brez sramno paradigmo
vse majcene receptorje,
ki tako postanejo le otroške lutke
vodene z voljo
od v raztopljenem umu ustvarjene slike,
ki govori o prepovedanem uporabljanju čustev.

Nemir v meni raste,
transformira se v prizor
prenapihnjenega srca,
ki ne more pasti skozi
mrežasto strukturo.

To dejstvo omaja v meni,
globoko v prsti zakopane temelje lastnega bivanja.

Krastaste zareze preko mojih prsi,
izdolbljeni tuneli s kopico
blede, luskaste kože
pod ostro roževino prstov,
krvav vonj prebuja v meni
nepotešeno krvoločno žival.

Porinjen v razbeljeno peč,
kjer se vodeno prelijem
in združim v eno
s kamenčkimi, umazanijo,
zavrženimi smetmi.

Močne klešče me primejo,
preoblikujejo v grdo keramično figuro,
primerno pokrito
v pajčevinastem kotu dnevne sobe,
stran od oči, stran od samote.

Izgubljam zdrav razum,
ko brezglavo tavam v neprijetnem, pirovem iskanju
pravljične, posterske,
televizijske lepote,
sprevržem svoj obraz, ...
plastični operaciji.

operacija

Rekonstrukcija lepljive sluzi,
izkrivljenih ličnih kosti,
ponovno barvanje bolehno slabotne krvi,
v upanju da bom postal bolj sprejemljiv - lepši.

Površinske spremembe prinesejo varnost, zadovoljstvo, prinašajo
lahkotno melodijo v moje misli,
a ta kvari mladostno brezbrižen tok
v naprej predvidenih dogodkov, zatisnjenih krvavečih, burnih reakcij,
prespanih solz.

Do zadnjega mesta tesno skupaj nabit,
školjki podoben stadion vrelih emocij,
kriči nad šibko, tresoče se nebo,
besede gneva, besa, razočaranja,
prestraši s tem narcisoidne
skupke oblakov.

Neba glasno, mašinsko delujoča,
močna naprava
polni in polni brez prestanka
praznino v meni.

Srce nikoli ni prišlo ...

Padajoči listi,
padajo tako ljubeče nežno,
drhtijo ob vsakem
še tako bežnem trenutku,
ob malo močnejšem sunku
skrivnostnega vetra,
njihova ranljiva teleščka
zavestno predajo se dominantni sili
ter mukoma upognejo
svojo zakrnelo hrbtenjačo,
brez smiselni volji realnosti.

Na videz postajajo starejši,
bolj zgubani, trhli,
razbito uničenega notranjega miru,
polni utemeljenega strahu
za voljo bližajočega padca
na skrajno nevarna,
vlažna, trdna jesenska tla.

Eden izmed listov sem tudi jaz ...

Gledam v motne oči
neizbežne prihodnosti,
težko breme na moji poškodovani hrbtenjači mi onemogoča,
da se rešitveno obrnem stran od nje.

Z alkoholnim vrenjem,
nežnimi, parnati, lepo dišeči hlapi
zavajajo mi slaboten um,
z vdihavanjem strupenih plinov
 slabšam lastno zmožnost
funkcije optičnega živca,
vse dokler ne vidim nič pred sabo,
tedaj sem zadovoljen.

Ta pomirjajoč, lagoden občutek
ne traja v meni prav dolgo,
izgine iz moje
prazne, luknjaste notranjosti
v toku dolgega padca,
izgine še hitrejše kot je prišel.

Padem na tla.

Jekleni, okrogli, težki sodi
pripeljani z glasnimi,
naravo onesnažujočimi tovornjaki
iz dobro varovanega poslopja
lokalne nuklearne elektrarne,
postanejo novi podnajemniki,
najemnino plačevalci
v prsti pod mano.

Rjavkasto - zelenkasta prst,
dobiva drugačen, kisel priokus,
njena trdnost, snov
se razpada, topi, izginja.

Na povrhnjici zemlje
se delajo manjše, jajčaste jamice,
podobne breznastim prepadom vere
v umu sodobnega, raztrganega človeka
do katerega osebno čutim
kristalno jasen odboj,
za katerega ne morem točno določiti
razumen razlog
in ne morem točno razložiti
njegov nastanek.

V tej vdrti, udobni jamici
polni neznane tekočine,
nepremično ležim.

Žejne kožne pore
tešijo sušno, nevzdržno žejo
z vpijanjem tekočega agregatnega stanja,
v od lakote goreče vene,
prerezane na več mestih
narejene svobodne stran od tipalk
 popkovine mladosti.

Željan neke bolj konkretne spremembe ves ekstatičen raziščem alternativne oblike lastnega izražanja.
V podzemnem salonu se popolnoma slečem, nato se gol usedem na star, železen, izkušen stol, ki se avtomatsko spusti v vodoraven položaj.
Obrnem se.
Igla se dotakne moje kože in na njo s sladko bolečino prične risati dogodke, like mojega življenja.
Tetoviranje.

Velika igla v mene
neizbrisno, z jasno vidno,
črno tinto tetovira
resne besede, starost -
ter me v porazu prisili,
da odvržem tako nepotrebno stvar,
kot je ta prazna mladost.

Z nazobčanim žiletom
s sinhroniziranimi trzljaji
luščim staro kožo iz gubaste,
naravne stvaritve,
ki se je skozi leta in nemile dogodke
spremenila v neprijetno,
gumijasto smet.

Novi videz me skrajno zabava, kratkočasi
ko neuslišano lačen žalosten, nepotešen zrem v melanholično praznino svojega edinega porcelanastega krožnika, ki osamljeno biva sredi nepogrnjene kuhinjske mize, brez stolov.

Lačen sem ...

Berem in jem iz poploščenih tal
hrustljave drobtinice,
ki le še bolj razdražijo
slinavo, glasno trebušno pošast,
ta z tenorskim kruljenjem nezadovoljstva, pohote, želje
za materialni več
nikoli ne utihne.

Šel sem skozi nešteto sprememb,
ki v meni so pustile grenak priokus, tako da izzivalno težim z nerazumljivimi besedami, dejanji,
k izpopolnitvi notranjega balansa,
miru, zadovoljstva.

Vse podrejam končnem cilju nedosegljive popolnosti
zavite v elektrificirano meglico,
razrezano na dva dela
z močno neonsko lučjo,
znotraj nje razoglavo tavam
iščem lastne napake,
ki teroristično, pod prisilo
držijo mojo dušo
v okovih z grožnjo nezlomljivih rezil
staranja.

Z vsako krvavo zarezo
na moji bledi koži,
odvzame mi dan življenja,
postara me v senco
lastne, realne osebnosti,
transformira moje kosti
v šibke, ničvredne paličice,
izkopa meni prihodnji dom.

Represija lastnega duha
za voljo umetnih, političnih ciljev,
nepovratnih, zarjavelih smernic,
ki vodijo v hinavsko, zategnjeno,
˝kravatarsko˝ združbo,
kjer nepregledna, gosta lepljenka
hvale polnih, votlih trupel,
obsipajoče nagovarja z mozaičnim tonom zavedno narcisno kostno strukturo
z neiskrenimi besedami oboževanja,
opevajoč lažne karakterne izbočke,
kopajoč jarek boljše pozicije
za okupacijo platnene zastave moči,
tako krhke, da jo šiv za šivom
para nežni veter,
kateri raste v silo
zaradi pomanjkanja drevesnih krošenj,
ki naj bi ga ustavile.

V resnem načrtovanju
glamuroznega, drznega pobega,
razmišljam o tem,
da bi uprizoril, zaigral lastno smrt
pred očmi celega sveta
ter tako postal bi ljudski mit,
politični mučenec,
prozoren duh z neomajno močjo
nad lahko upravljivimi,
z lepilnim trakom
skupaj zlepljenimi možgani.

S kladivcem v nečloveški roki,
postopoma, potrpežljivo zabijam
v slabo balansirano, nevarovano
sivkasto možgansko skorjo,
stare, zarjavele, neuporabne žeblje
naciljane točno
v funkcionalno mesto človeškega razuma,
njegovih reakcij, obstoja.

S pretentano namero zabijam kovino globlje in globlje,
kljub glasnim dobro publiciranim protestom nekaterih redkih
z lastno glavo razmišljajočih, inteligentnih posameznikov.

Gručo ljudi vodim
s svojo črno, usnjeno rokavico
upereno prem nasilnim stebrom
pokvarjene sodobne družbe,
polne izkoriščanja
in egocentričnih tripov
lastne, neumne satisfakcije.

Na od ljudskih organov
sestavljen govorniški tron
se divje, v iskanju ponosa povzpnem,
kričim zatirane besed
v gluha kamnito narejena ušesa,
brez miroljubnih tenzij,
pripravljen na krvavo kopel,
usmerjam svoja čustva k neizbežni,
bridki usodi na bojnem polju.

Čutim cev resnice na moji lobanji,
potrošniška, komercialna srž
prisiljuje moje umazane žile,
z glasnim brnenjem
usmerja basne utripe proti obremenitvi,
katastrofalni eksploziji.

Zadržujem slane solze
čakajoč ljubljeno osebo,
da me iskreno pomiri
pred odločilnimi volitvami,
vsako ključno točko vsrkam vase
hrepenim po sočnim, ljudskim dušam
bolj in bolj.

V meni je prava ljubezen,
vem da je prava,
saj se je celo bojim izreči na glas,
drhtim v upanju na boljši jutri
ko postal bom velik, goreč meteor
neustavljivo divjal čez širno nebo
do modrostne pomiritve.

Prašni delci
čarobne nebeške zavese,
rigidno zidajo na moji poti zid,
tako velik in močan
na videz nepremagljiv,
varovan s trupli
tisočih oboroženih vojakov,
bodečo žico.

Manično depresiven virus,
ki je skrit v meni
tarčno cilja mojo klimavo voljo,
da podlo pretentam opečni zid
in se plazilsko splazim
pod njegovo konstrukcijo
skozi antične katakombe,
pajčevinaste tunele
na drugo stran.

Družina;
izrezbarim iz na tleh najdenih, odvrženih, za druge ljudi nekoristnih koščkov suhega, zoglenelega lesa lastno družino, toplo, idilično - mojo.

Z izginjajočim pepelom iz njihovih nepremičnih, ikonskih teles si v tankem sloju premažem porasto lice, tako da se tudi sam transformacijsko prelevim v neživo pepelnato stvar.

Svoje okrogle jabolčne oči, brez premisleka zamenjam z nekoristnim ogljem in kot božje čudo prvič v modričavem življenju vidim jasno, čisto kot nikoli prej.

 


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (3) KOmentar RSS
Objavil/a VILINČEK, v 13-03-2007 15:25,
1. Prazna mladost
Že nekakjkrat sem se ustavila pri tej tvoji dolgi stvaritvi! Mislim, da sem jo že 4 x prebrala in še jo bom. 
 
Te potegne vase! Četudi so rime tiste, ki so mi pisane na kožo, a me vse bolj vleče tudi takšna poezija. Skrivnostna zavita, zabita z želji... :) 
 
Upam, da še kaj prileti iz tvoje strani na ta portal! 
;) 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Objavil/a VILINČEK, v 13-03-2007 15:28,
2. napača :)
Ne z "želji" ampak z "ŽEBLJI" A očitno mi ta beseda gre težko iz ust :) 
 

Objavil/a ajda, v 15-03-2007 18:06,
3. Prazna mladost
Padajoči listi, 
padajo tako ljubeče nežno, 
drhtijo ob vsakem  
še tako bežnem trenutku,  
ob malo močnejšem sunku  
skrivnostnega vetra, 
njihova ranljiva teleščka 
zavestno predajo se dominantni sili 
ter mukoma upognejo  
svojo zakrnelo hrbtenjačo, 
brez smiselni volji realnosti. 
 
Na videz postajajo starejši, 
bolj zgubani, trhli, 
razbito uničenega notranjega miru, 
polni utemeljenega strahu 
za voljo bližajočega padca 
na skrajno nevarna,  
vlažna, trdna jesenska tla. 
Eden izmed listov sem tudi jaz ... 
(to je cudovito napisano...) 
 
Priznam, da sem le preletela tvojo pesem in mislim, da nisem edina med mnogimi, ki so obupali ze prej. In prisla sem do odlomka, ki se me je dotaknil in morda bi nasla se del zelo dopadljivega, v tvoji epopeji tvoje mladosti, ki ji reces prazna...ne vem , le zakaj... bi pa bilo zanimivo, ce bi odgovoril na vprasanje, koliko casa si zbiral te drobce in jih sestavil v zgodbo, tezko bi rekla temu pesnitev. Mislim da so to tvoja razmisljanja, ki si jih po nakljucju povezal v celoto. No, morda se motim, ker bo treba pesem res dobro prebrati in najti v njej nit, ki se plete skozi dolgo kaco..... 
Upam, da je v tebi se gori pesniska zilica in da nam nisi postregel le s to pesnitvijo in da imas se kaj na zalogi ... 
 
lp, ajda
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo