Rekli so mi, da bo konec
a jaz jim nisem verjela.
Čutila sem le tebe,
ki popeljal si me v svet te sheme.

Minljiva so sonca, ujeta v vecnost duha, spogledljiv je cas, utrujen od morij slovesov, svobodne misli, ostale so same, in vecerna molitev, je ograja ...

Hodim po svetu ..
Počutim se samo ..
Opazujem ljudi ..
Toliko jih je,
a vsi isti..
Zamegljen pogled in
hladen nasmeh...

Prepletenost življenjskih poti,
preproga tisočerih možnosti
in let
tkaninastih misli.

Sateliti in ogledala v moji glavi,
hiša brez strehe.
Konj in jezdec,
opazuje me bistri, zviti morilec.

V krču
Nespregovorjenosti
Vsa tista bežna tkiva
Tišine

Kot da nisva si ničesar rekla.
Kot da so bile samo oči.
Kot da tisto, kar neslišno kliče
pod pogledi, malo manj boli ...
Beri dalje...

Kar je bilo med nama, na pesku, kot dragulj bledeč, zapela v noč mi je obala, prislonjen goli, bor štrleč.

Dotaknil si me
s toplino diha
odstrinjaš tančice
brezsramno razgaljaš me
v vrtincu bese...

Ko slišim tvoj glas,
že vijem se ob tvoj stas,
tudi poljube, vse obljube,
da tvoja sem, tukaj in sedaj. ...