Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v torek, 06. mar. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

List za listom se obrača,
beži, zvija se in trenutke vrača.
Pelin grenko v očeh riše stranpoti,
pade v tolmun želja in že ga več ni.
S solzami gube na obrazu ne bolijo,
sedejo vse zgodbe, a že v pozabo hitijo.
Pobožaš zdaj mehke svetleče oči,

več mora biti sonca, kakor trpkih noči.
Voda na gladini samo zdi se gladka,
zrcali se in vleče, kot karma je sladka.
Z glavo postavljen navpično navzdol,
trudiš se, da ne ostaneš sam v sebi gol.
Vse kar te obdaja se ti riše na obrazu,
na daleč ali od blizu si venomer na mrazu.
S časom nič več por življenja ne mašiš,
nasmeješ se temu, da v tem času sploh še živiš.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)