Napisal/a Gnosis, v nedelja, 11. mar. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kot stepni volk divjam,
čez planjave otožnosti,
veselo, neprizadeto skakljam,
v naivni pobožnosti.
Samotno plešem v dežju,
dežju opoja, sanj, prividov,
vse je le odsev, kakor v snu,
nočem sonce tvojih žarkov!
Ne hiti jutro, v mojo glavo,
da zora ne zbudi mi kače,
ki uničuje vse sanjavo,
in trpko bremeni mi pleče.
Ona podarja greh spoznanja -
morilca vsakega, ki sanja.
Za to nisem dovolj močan,
resnica zame ni miren pristan.
Mnogi so zgoreli v ognju dvoma,
mnogi utonili v vodi resnice,
mnogi omagali na poti k smotru,
Oh! brezsmiselno življenje,
oh! umna smrt!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|