Zaprte oči nad Madridom.
Almodovarjevsko prebivališče.

Kot, da bi bil.
Samo nisi.
Morje, ki to ni.
Feeling, ki to je.

O cvetek zal,
kaj bi jaz tebi dal,
lepo bi mi raslo,
da nežno bi mi bilo.

O cvetek zal, jaz ljubil te bom
...

Nocoj me spet povabi.
Ne bom te zavrnila. Kot takrat.
Nocoj naslikaj me v rdeči,
odeni me v barvo strasti,
naj odvrž...

Bla, bla, bla,
Zmeri jaz vse kriva
Zmeri naredim vse
Narobe.

Bežim v Ljubljano.
Ne soočam...

Leto je minilo skoraj že,
je megla odvalila z mesta se.
Tiho, počasi in pridušeno,
a zarezo je pustila vseeno. Beri dalje...

Ko bom umru 
se bom u zlato skrinico zapru. 
Nad mano bodo sveče, 
take čis rdeče 
s plamenom goreče. 

Človek mora nesrečno živeti,
srečno živijo le slepi, neumni
in zadeti,
ob dozi sladke iluzije.

Kličem te, pesem, kličem besede,
tople in nežne, krhke, zbledele.
Še ste nekje zapisane v meni,
izza mladosti, ujete ...

črne lovke
tiho zvijanje
silijo pod kožo
hočejo med kosti
poznam te
ne bojim se te

Sestavljenje zlomljenih reber,
neštetokrat v boju zdrobljenih
in kriki
in prošnje
in klici
nedolžnih, po krivem umorjenih....