Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow Posamezne pesmi arrow Po avtorjih arrow slovo

slovo Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Tomi, v torek, 20. mar. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Hladen znoj
oblil je moje čelo
pogled strahu
razširja krog zenic
nad menoj
raztreščila se gora,
a iz nje,
že čutim pare klic.
Blisk za bliskom
prebija mi možgane

 

ustvarja v meni
zadnji hropeči vdih
masa zemlje, skal
vročina vse preplavi
telesa ni
so razcefrale ga moči.
Lebdel nad grozo
zemlje sem še davi
danes mir
moreč jutranji sij.
Zbudi me vrisk
strah zopet me preplavi,
jaz nisem mrtev
prijatelj je odšel.
Zapustil mi je
v snu moreča stanja
s katerimi
zdaj vem, se je boril.

 

 


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (3) KOmentar RSS
Objavil/a ajda, v 22-03-2007 14:09,
1. slovo
verjamem, da je tezko sprejeti ko nekdo odide...ne vem, kdaj se clovek "sprijazni" s tem, da nekoga ne bo vec ..tu ni recepta 
 
dobro si napisal, tomi 
 
lp, ajda 
 

Objavil/a Tomi, v 23-03-2007 07:10,
2. slovo
V koliko se človek poglobi v drugega človeka in ga poizkuša v sebi razumeti, in je pri tem vsaj malo usposobljen kaj se dogaja v onstranstvu, potem lažje razume potek in vzrok prehoda bližnjega in tudi svojo vpletenost pri tem. Vsi smo povezani in to se prikaže kot pri igranju s kartami, ko dobiš gotove dobre ali slabe karte v roke. Tako je tudi z bližnjimi, ki se odmaknejo ali celo umrejo, da bi človek sam v svojem napredovanju še nekaj v svoji notranjosti opravil in če ne ve kako in ni pozoren na ponudbe v obliki "slučajnosti", literature, poznanstva, potem tava naprej v temi svojega nivoja.Tako se ljudje drug drugemu s smrtjo umikamo ali pa na novo povezujemo samo radi tistih vzgibov, ki jih še premalo upoštevamo ko rinemo skozi čas, ki se imenuje življenje.
 

Objavil/a Doroteja, v 24-03-2007 22:05,
3. slovo
Zapustil mi je 
v snu moreča stanja 
s katerimi 
zdaj vem, se je boril. 
 
vdan v usodo. kljub temu si gotovo dovolj močan, da odrineš podobe, zdaj Tvoja moreča stanja... čas je za slovo.
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo