Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v četrtek, 22. mar. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Drobce neba je razsipal veter,
po peščeni samoti bež sviter.
Dvigajočih trepalnic zablode,
še kaktusa cvet ni nikdar moder.
*
Bodice ponoči polne vode,
cvet za en dan je posmeh usode.

Stebla, ki odebeljena spijo,
so strelovod za srčne prigode.
*
Ustnice tvoje se nasmejijo,
ko trnek vleče na njih še moje.
Ljubeče, drhteče blesk spojijo.
*
Iz puščave dvoglasno šumenje,
po kapljicah želj sanje drsijo,
osmislijo, sladkajo življenje.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)