Nemir, potenje, čudovito nebo, sončna očala zastirajo misli, utesnjenost v sebi ti krajša že tako utrujen in bolan korak, ko stopaš sam, sam proti množici veselih, sproščenih obrazov,
ki letijo kakor najlepše ptice in se posmehujejo tvojim zlomljenim krilom. Zapiraš srce in želje neuresničeno tavajo v zastrti očeh, ki hočejo a ne zmorejo prodreti v množico, v svet enakih in srečnih, v topel objem človeka, ki pozna nebo in ptice, ki se igrajo z vetrom! Življenje v tišini, senci in brezvetrju, z dušo, ki ne zna leteti, zakaj, KAKO? Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |