Napisal/a Noo, v četrtek, 29. mar. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Daješ barvo mojemu črno-belemu svetu,
črta s čisto svojo melodijo,
si inspiracija amaterskemu poetu,
ustnice brez tvojih poljubov ne živijo.
Stalna misel skozi dan,
minuta s tabo je kot hoja po oblaku,
tvoje ime napisano na vsako stran,
pogled izbriše potrebo telesa po zraku.
A kaj ko včasih oblak zakrije sonce,
potem sem violina kateri manjka struna,
tvoja hladnost mi zabija konce
in v zvezdnati noči sem samotna luna.
Zadnje dneve sama sem na tej cesti
kje si ti, ki paziš name.
Upam, da razum nikdar ne bo želel več jesti
ni te, ne smeš me pustiti same.
Imam te za ljubezen svojega življenja,
za prvega, ki dal mi je ta bela krila,
imam te za razlog mojega trpljenja,
zate dragi moj, zate bi se ubila.
Ta najina ljubezen bledi skozi čas
ni več objemov, poljubov in strasti
drugačen ti, drugačna jaz.
Sva še midva ali le jaz in ti?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|