Napisal/a Shaolin, v četrtek, 05. apr. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do korenin hiram.
Vsako pomlad spet na starih poteh.
Cvetje v gredicah se soncu dobrika.
Mislim na tebe,vem, da ni greh,
le misel svobodna je - misel kot ptica.
Vsako pomlad z vetrom v laseh
in preko polj med cvetoèe livade.
Tja do jezera, do stoletnih smrek,
kjer moj pogled arek sonca si ukrade.
Misel svobodna je vsako pomlad.
Èutiš morda kdaj dotik nje dlani?
To, kar v srcu za hip zaskeli
je moj preprosti: imam te rad.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|