|
Vsi smo lahko angeli! (sonet) |
|
|
| Napisal/a VILINČEK, v petek, 06. apr. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Kadar osamljen glas k sebi kliče,
stopi mu ob strani, ne prepuščaj ga
samoti. Svet živi v zmoti - v tla
zazrti, raje smo le neme priče...
Lažja ravna pot, kakor pa čez griče.
Le kdo prebujal iz spečega se sna
bi za nekoga - zanj, ki ga ne pozna?!
V nas izgovor "Mene se ne tiče!"
Ne veš? A morda nekoč boš sam prav ti.
Kdo bo v bližini tebe? Mar slep in nem?
Če želja, lahko smo angeli prav vsi...
Kako? Morda le iluzija, a vem,
že prehodila del strmih sem poti.
Tako, da postanemo ljudje ljudem!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
