Napisal/a Deimos, v sobota, 07. apr. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Iz naročja lune, si v roke mi padla
in nenudoma moje srce ukradla.
Z njim nazaj med zvezde si odšla,
izničila moje upe, da bi se še kdaj našla.

V mojem življenju si bila kot roža v puščavi,
gledal sem te kot polno luno v daljavi.
A ta roža v puščavi je kmalu poginila
in luna svetla je za oblaki za venomer izginila.

Le še v sanjah te lahko poljubim,
da pridem k tebi, si zjutraj, venomer obljubim.
In le še v daljnih zvezdah vidim tvoj obraz,
da te ni, mi je nagrobni kamen kot dokaz.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)