| Napisal/a sasojanjac, v sobota, 07. apr. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ne motim oglušelo, zobato zver,
iz zibelke peščene pradavnine rojeno,
ko globoko dihajoč spi,
ter s potresnim tresenjem,
luknjaste trebušne stene,
pripravlja nestabilna tla,
k nihajočim, hipnotičnim premikom.
Ognjeno, ogromno mrežo tkem,
skrit sedeč za veliko, pošastno senco,
tempeljske, voščene sveče,
uporabne pri svetih obrednih darovanja,
s suhimi prstmi pobiram solzna trupla,
ki se neusmiljeno talijo, gnijejo,
iz bledega telesa sveče,
ozdravljam jih,
z nešteto mokrimi, iskrenimi poljubi,
naredim iz njih bratske zaveznike,
ki mi pomagajo brez vprašanj kovat,
zli načrt obglavljanja grde pošasti.
Radioaktivna orožja,
polagam jim v izklesane roke,
pred njimi tenorsko izrečem,
usodne besede besa,
podamo se vsi skupaj v enkratni dir,
grmenje strojev, nog, src,
tečemo z zadnjimi atomi moči,
proti gnusni tvorbi,
ki nas prestrašeno, polna srha opazuje,
z infantnimi, modrimi očmi,
prosi milost,
a v meni jo ne dobi.
Počakam kodiran TV signal,
poslan prek nebesnega satelita,
cel urban svet me podrobno opazuje,
diha,
je eno z mano,
čaka moj glasen ukaz.
Patološko pričnem divje skakati,
napenjati vidne zelene žile v vratu,
kričim v mislih besedo smrt,
ki nikakor se ne uspe prenesti,
ven iz mojih termitnih ust.
zakašljam prašen dim ...
V dimu se pojavi madona noči,
črna boginja iz strupa,
ki z grozovito, mrzlimi rokami,
ledeno svečnate oblike,
prebode do usodnega izdiha,
moje šibko, skoraj vidno neobstoječe, usmiljenje.
Gobast, rdeče prašen oblak,
se viharno, svetlobno hitro vzdigne,
nad z razpadajočimi, krvavimi trupli,
pognojeno blatno bojišče,
skozi katerega lansira uničujoč, neusmiljen radioaktiven val,
ki pobere pod sabo,
vse česar se dotakne.
Ostane le praznina ...
Odzvanjanje od nečloveške, hude vročine,
do neprepoznave zvitih metalnih kovin,
po katerih neusmiljeno, polni upanja,
tolčejo s svojimi svetlečimi kostmi,
izmaličeni preživeli ljudje.
Romantično moja oluščena lobanja,
lebdi visoko z nežnimi oblaki,
ter z očetovim ponosom opazuje,
plodove svojega dela.
Veter me iz svojega mehkega prestola,
v dobri nameri vrže med ostale kosti,
tako da se več ne počutim sam,
tako sam proti nepremagljivem svetu,
ker sem skupaj z ljubeznivimi ljudmi,
ki so mučeniško, s ponosnimi očmi umrli,
z mano ob boku za pomembno stvar,
ki je vidna le globoko v notranjosti, pavšalnega človeka.
Peščen, spolzek čas ljubeznivo celi,
ranjene, razčetverjene urine kazalce,
ki brez reaktnega odziva stojijo mirno,
stojijo v vrsti; čakajoč,
čakajo, da jim neko čudežno zdravilo,
izdelano iz zavrženega kupa
pokvarjene, zarjavele tehnologije,
postavi na pravilno mesto,
ozdravljeno, gibko hrbtenjačo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
