Napisal/a Nežika, v četrtek, 12. apr. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
V gozdu legla sva na mehki mah
sonce posul na naju je svoj prah
kot dve veji v vetru sva ujeta
v gibanju telesa najina prežeta
rók kakor da imaš sto
ooh kako je to lepo
ekstazi konca ne kraja ni
hvala ti moj ljubljeni
obstala sva sklenjenih dlani
v naju še je žar strasti
ko se na zemljó že spustil je mrak
kar od nekod prikrade se srnjak
išče srno in gleda s plahimi očmi
za njega več rešitve ni
moj ljubljeni je že spletel mrežo
nameril oko je na puškino režo
odjeknil strel je močan
skrila svoj obraz sem v dlan
srnjak pa obstal je na mestu kot vkopan
iz rane vrela je temna kri
jaz iskala sem srnjakove oči
našla sem žalosten pogled
ne vem kdaj v gozd odšla bom spet
odzval se je samo klicu ljubezni,tako kot midva
a mu ni bilo dano
za njega je le še smrekova vejica...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (9)
|
|