Napisal/a Deimos, v ponedeljek, 16. apr. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Ranjeno srce,
na tleh poteptano.
Čigavo je?
Je moje?
V prsih čutim praznino.
Da, najverjetneje je moje...
Krvave stopinje
vodijo od njega.
Kam?
Morda do nje?
Če pomislim, kaj mi je rekla...
Da, gotovo vodijo do nje.
Hodim po sledeh
in na koncu jo najdem.
Sedi na tleh.
Joče.
Kaj jočeš, jo vprašam.
Kje imaš ti pravico jokati?!
Jočem, mi odvrne,
ker žal mi je besed,
dejanj
in tvojega srca.
Jočem, ker krvave so mi roke,
krvave tvoje krvi.
Oprosti, nadaljuje,
rada te imam,
hočem k tebi,
k tebi nazaj,
v tvoj topel objem,
k odmevu tvojih nežnih besed.
Praviš, da ti je žal,
da nazaj bi šla.
A moje prsi so prazne,
objem leden.
Brez srca ne morem ljubiti
in nežnih besed govoriti.
Obrnem se proč,
prepustim jo samoti.
Ni mi žal,
ni mi mar.
Zdaj sva si končno podobna,
zdaj sva oba ranjenih src.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|