Brezizhodno štetje trzljajev |
|
|
Napisal/a daljna, v sreda, 18. apr. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tresem se znotraj sebe.
Trese se spodnja čeljust.
V resnici se sploh ne tresem.
Trese se samo desni kazalec,
ne prenese pritiska svinčnika,
ne prenese nepotrebnega pritiska
svinčnika v mirovanju.
Tresem se v sebi.
Lomim misli,
lomim prelomljene misli,
lomim kar se zlomiti ne pusti.
Moji lomi so trzljaji prestrašenih ramen.
Želim govoriti,
želim povedati,
povedati brez govorjenja.
Želim ostati nenapisana,
želim trgati pesem za pesmijo,
želim iskanje.
Ne znam želeti.
Želim trgati vmesne tone svojega glasu,
trgati končiče svoje zavesti,
enega za drugim,
tkivo za tkivom,
življenje za življenjem,
pretrgati stik.
Raztrgati najmanjšo možnost za
prekomerno aktivnost spomina.
Prekiniti krog,
uspavati kri,
zamrzniti možgane.
Ustaviti bitje.
Vidim svojo laž.
Vsi lažemo.
Samo jaz jo vidim.
Ne vstanem več s tega mesta,
ne premaknem se več.
Nikoli več.
Nikoli je le še ena beseda.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (6)
|
|