Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Počutim se zaspano… Želim zapreti oči, vendar mi nikakor ne uspe… Veke nosijo ogromno težo, pod katero še vedno ne obupajo… Trepalnice vpijajo vso lepoto vida, saj ne vidim ne lune in njenih prijateljic, kar omogočilo bi mi privide…sreče, jeze, negotovosti…
Prekmalu sem postal optimist brez motivacije… Postajam nekaj….nekaj, kar še ni uzrlo luči tega sveta sanj…nočne more so živ vsakdanjik meni podobnih… pesimistov… Kako potem živeti? Med pošastmi; brezvestno ali med angelčki; avtomatizirano? Breme na ramah, postaja pretežko, vendar mi sčasoma nekaj bremena pade v naročje… ne morem izbirati…sem…bom….
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
