Napisal/a Batman, v četrtek, 09. dec. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kje so tisti časi poezije, nikoli jih ne bo nazaj, že vsak otrok zdaj vence vije, vam klasika je tuji kraj.
Perejo vam vsem možgane, korporacije in hitra hrana,
postoj zdaj tu, pogled naj ti obstane, boš videl, kako že vsa država je usrana. Spremembe moč ni v poeziji, kot včasih to bilo je možno, z naivnih misli se igrajo mediji, ustvarjajo ozračje temno.
Mi vaša miselnost zaudarja, ste vsi za me enak model robota, z napako težko vašega motorja po slavi vam hlepi pohota.
Ko berem vas, me peče zgaga, obrača moj želodec se, boli srce me od vsega tega, kar okol' mene vse to dogaja se.
Postoj že spet, pogled naj ti obstane, si zadovoljen zdaj, še vedno ne? Le zakaj se nič ne gane, povem vam jaz - ker vaše misli so prodane.
Navajen sem že, da je t'ko, živim med vami, ki ni vas malo, kljub vam vsem najde se nekdo, ki razumel bo mojo šalo.
Ta pesem kmalu zgine v pozabo, vem - noben od vas ne mara kritike, ujel sem se v lastno vabo, ko stopil sem med kvazi lirike.
Ne maram krega in prepira, sem raje za kak hud pretep, a to bo vaša le izbira, če pravi si, te vzamem s sabo na potep.
Tako, olajšal sem si dušo, izpraznil čustev rezervoar, z reko misli tešim si sušo, več nočem mislit na to stvar.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|