| Napisal/a Biba, v torek, 24. apr. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
pozno zvečer smo zakurili kres. plameni so se dvigali
sunkovito in rožnato. bilo je, kot bi opozarjali na Turke.
a je bilo drugačno vznemirjenje; smejali smo se,
tudi ko sem v žerjavico zakotalila krompirčke.
nekatere je pregnala zaspanost. ali pa niso prenesli
pogleda, kako vročina mehča sredico
in lupina dobiva barvo in okus oglja. midva sva ostala,
ker sva se morala posloviti, ne da bi to hotela, ali priznala,
da veva. ostala sva in jo videla, ranljivost. luščila sva črno masko
(v očeh so pobliskavali zadnji zublji), krompir še nikoli
ni bil tako slasten. nisem ga želela sneti
kot zlat nakit, ali kakšen drug tujek.
vendar sva, za silo potešena, vstala,
si rekla Lahko noč. nastali sta novi vrsti stopinj,
se v neki, menda logični točki oddaljili.
tisti sneg se je naslednje jutro začel topiti.
ista voda je preteklo noč
trkala na moje okno.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
