Zgrudena postava,
zagledana v bolečo črnino svoje duše,
počasi polzi po odpadajočih listih, umirajočih dreves,
ki čutijo bolečino propadajočega telesa,
vidijo stekleno, proseče oko,
prepojeno z neutrganimi solzami,
in jočejo v jasno, kruto nebo.

Odhaja,
s sklonjeno glavo v svet,
ki raste pod strtimi nogami,
pada kot izmučena, pretepena žival,
ki sluti svoj konec,
in se vpraša ZAKAJ?

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)

---