Napisal/a Tomi, v nedelja, 29. apr. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Me pot zanese skozi gozdove
v brezpotju življenja mnogih dreves,
naenkrat zagledam njihove roke
posekane veje in štore vmes.

Tam zdaj čemijo in čakajo konec
trohnoba jim jemlje vitalen izraz,
pokajo veje pod mojim korakom
oglasi se šoja, čuvaj novih jas.

Pogled se razpre, na vrhu planote
širina lepote brezkončnih gozdov,
opazne so rane, posekana debla
na podrast pozabil pohlep je surov.

Namesto da srečen se vračam v dolino
smrdečo od groze človeških plodov,
zajame me čudna melanholija
kaj dela pohlepnost dvonožnih rodov.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (5)

Objavil/a VILINČEK, v 02-05-2007 09:02, 1. pohlep! Tvoj način pisanja, ki nas vedno opozarja in osvešča...goreča in globoka sporočila.    Vedno nas usmerjaš z zelo ostro kritiko.   Človek "dvonožno bitje"?   Ko jo berem, me stisne ker sem bolj mehke naravi... "Krivi ste, krivi!"       Objavil/a Nežika, v 02-05-2007 19:20, 2. Pohlep Tomi lepo si napisal,kar se čisto strinjam s tabo:Pohlep dvonožnih rodov..  L.P.   Objavil/a Deimos, v 02-05-2007 19:29, 3. Pohlep Izvrstna pesem. Sem se kar malo zamislil ob koncu, glede na to, kako sam ljubim naravo a le nemo gledam, kako jo moji "soljudje" uničujejo. lp, Deimos   Objavil/a Tomi, v 03-05-2007 09:59, 4. pohlep Pesem ni toliko dobra kot je žalostna v očeh vas, ki še znate razlikovati.Hvala za vaše čustvene dodatke, ki so kot lahen dež potreben zdaj prav vsem..   Objavil/a pikaxxx, v 03-05-2007 13:35, 5. pohlep zelo lepo Tomi,lepo ti opisuješ naravo in bitja na tem planetu,ki uničujejo naravo,sploh se ne zavedamo........lp pika