Napisal/a Tomi, v nedelja, 29. apr. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Me pot zanese skozi gozdove
v brezpotju življenja mnogih dreves,
naenkrat zagledam njihove roke
posekane veje in štore vmes.
Tam zdaj čemijo in čakajo konec
trohnoba jim jemlje vitalen izraz,
pokajo veje pod mojim korakom
oglasi se šoja, čuvaj novih jas.
Pogled se razpre, na vrhu planote
širina lepote brezkončnih gozdov,
opazne so rane, posekana debla
na podrast pozabil pohlep je surov.
Namesto da srečen se vračam v dolino
smrdečo od groze človeških plodov,
zajame me čudna melanholija
kaj dela pohlepnost dvonožnih rodov.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|