Po tebi hrepenim; kje si, slovenska duša, slovensko tí srce, slovensko jedro? ki sem te opazoval daljno na obzorju, kot tisto toplo, drago, nedosegljivo dednost, na drugi strani obale, ob drugem daljnem morju… in te dosegel šele v poznem popoldnevu, kadar se bliža mrak, in vid me vara .
A si bila samo hipna iluzija? a si bila samo optična prevara?… Komaj lastovka poletna si res bila, a umrljiva cvetlica le, nemara?
Kje tvojih nežnih je nageljev naivnost, kje tvojih nakel je tista pridna pridnost? Kje tisti vdih, ki je pesnike prevzel, kje tisti narod, ki Prešeren mu je pel?
Kje tista vera, ki je cerkvice gradila, in kje zvestoba, ki v presežnost je verjela? Kje tista množica, ki je delala in molila, in ki pri trdem delu je še veselo pela?
Le še imetje in premoženje te navduši in bolj bogate zavidaš jih sosede, nič te ne moti praznota v prazni duši če te očarljivo z zlatninami pretrese
Kakšno strupeno snov si dolgo časa pila, da ti je srce in dušo posušila ? In kdo je dal ti hrano tol'k strupeno, da živeti ali umreti ti je vseeno?
Reke bratovske krvi… izgon toliko ljudi… Grenke ure zgodovine… Ali je bilo vse zaman? Le zakaj poti ne najdeš, do res iskrene sprave? Dandanes se pokaže kot da nebi vedla kam.
A mene siv obup nikakor ne premaga, in trmasto bom v svoji globoki veri vztrajal; zaupljivo bom dočakal bodočo oživitev lastnosti in vrednot, ki so slovenska slava.
Odkopal in prebrskal bom svoje korenine; saj mi ne bo težko, dokler bom še močan… In ker čas teče hitro, in tudi hitro mine, tej ljubi rodni grudi, moje kosti predam.
Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |