| Napisal/a VILINČEK, v četrtek, 03. maj 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Med nežnimi zvoki ji duša lebdi.
V višine neznane dviguje pogled.
Da z žarki bi sonca pustila ti sled...
Morda pa uzrl boš spet njene oči?
Prepušča se vetru, ne išče poti.
V srce se je vrasel oddaljeni svet.
Iz njega odmeva sanjavi sonet...
Naj toplo v naročje se tvoje spusti.
V prosojne meglice ga je ovila,
da varno zapluje čez širno ravan.
In ko začutil utripe boš bila,
sprejmi jih vase, v njih del tvojih je sanj.
Darove ljubezni v pesem je zlila,
v svetleče utrinke nebeških poljan.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (6) 
|
|
čeprav je pisana v zelo nežnih in mehkih tonih, priznam! 
svet poezije dovoljuje, da pač vsak doživlja pesem na svoj način, ker jo tudi gleda skozi svoje oči in v njih vpleta občutke, ki jih pač doživlja ob branju, vpleta svojo domišljijo. In prav je tako. 
in pri tej, je bila to deklica (no ja mlada ženska), ki leži na tleh in plaho dviguje roke proti nebu, kot da prosi ljubi me. Zakaj...kdo bi vedel 
