Napisal/a Manja, v sobota, 05. maj 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Stala sta sredi sveta
Sredi plitkega sveta.
In želela obvarovati
Svojo globoko ljubezen
Pred krvavo utopitvijo

Iz obupanega razočaranja
Sta si trgala srce iz prsi
Niti Chopin več ni koristil
Nekoč sladka melodija
Je postala grenak spomin

Sivi oblaki so se zbrali
Ne na nebu, duša je črna
Kri rdeča, lica drugih zelena
Ljubezen, zavist, bolečina
In pridih grške tragedije

Brazgotina še ostaja
Nikoli ne bo pozabljeno
Izmenjala sta si srci
V dokaz večne ljubezni

Nato se dokončno razšla
Zaradi besed drugih
Znova  ... nepomembni

Kje je tukaj pravica?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 03-06-2007 08:02, 1. Romanca izmenjujočih src kot bi zavel nov veter se je pojavila pesniska dusa s svojo malce izstopajoco poezijo. In poezija, katero se lahko prezre, ce se ne poglobis vanjo in takrat ugotovis velicino.  Vedela sem, da se mora moje oko ustaviti in spustiti v globocino misli in uzivati v stkanem.     Zabolijo pa zadnje vrstice v pesmi...razsla sta se zaradi besed drugih. In vprasanje, le zakaj sta dopustila tej, na oko nepomembni, a za vaju usodni pomembnosti? In vprasanje Je tu pravica, da sta prestol pomembnosti prepustila nepomembnosti.    lp, ajda      Objavil/a Manja, v 10-06-2007 20:48, 2. Ajda ... V bistvu sploh nisem pomislila, da bi bil konec pesmi drugač in da bi se junaka borila za svojo ljubezen. Glede na prejšnje verze (krvavi srci, vse sivo, ...) mislim, da srečen konec res ne bi bil primeren.    Ta pesem je sicer nastala kot ideja za sliko, a ker nimam talenta za risanje, sem napisala pesem. In ni po resničnih dogodkih, ni se to zgodilo meni. Za zdaj. Na srečo.