Napisal/a Shaolin, v ponedeljek, 07. maj 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Prišel sem neko noč
povsem slučajno...
In sem ostal.
Ko vedel bi, kaj čaka me
pobral
bi tistih par plenic in odracal...
Bil je oktober, menda sreda.
Po vojni dvanajst let.
Najhujša beda
je menda že minila
in spet
ljudje so upali v boljši svet.
Vmes je bilo otroštvo:
modre pionirske kape
in rdeče rutice okrog vratu.
pa tisti: "za domovino...s Titom"
brez sramu...
In tekle zime so
in brile ostre sape...
Poletja in jeseni in pomladi.
In kar nenadoma smo se zavedli,
da čas odrinil je že dober kos poti
in, da več nismo mladi.
Vsaj rosno ne,
čeprav ponosno
korakali smo v neke nove čase.
Najprej vsi skupaj, kakor eden,
a kmalu kmalu le vsak zase...
Zdaj je nov čas
(a moj je bil novejši).
In vsako noč jih zopet nekaj pride,
in nekaj tiho, kot takrat, (a tega vedel nisem) odide...
In ni več rutk in modrih kap
in Hej Slovani so v arhivu dokumentarnega gradiva..
Moderen čas brezbrižno orje...
Mladost je le takrat še dosegljiva,
ko prazna zadnja je že steklenica piva.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|